Azadove slike so nekakšna prostranstva, brezprostorja. Oder ustvarja strukturirana površina, na kateri začenja pripoved spomin na avtorjev rojstni svet. Ker ga je življenjska pot pripeljala v novo okolje, postane tudi to del likovne zgodbe. Ta se zapleta in razpleta z močjo stilizirane predmetne stvarnosti, s pomočjo znakov in simbolov, ki so navsezadnje elementi, na katerih temelji posamezna kultura in s tem civilizacija v širšem pomenu besede. Znamenja nečesa ali nekoga so lahkotno razporejena po slikovni površini. Lebdijo v prostoru, ki to na nek način sploh ni. Je le ploskev, ki jo avtor spremeni v bivanjsko okolje svojih nosilcev pripovedi. Tokrat je slikar želel postati vseobsegajoči pripovedovalec. S svojim likovnim besediščem je želel prestopiti meje danega slikovnega prostora. Doseči je želel odmev preko zidu letvice slikarskega platna. Zato si njegova znamenja iščejo prostor na obrobju, na okvirju ekrana. Segajo v nov ambient in zgodbi dajejo dodatne izpovedne razsežnosti.
Ustvarjalnost Azada Karima zaznamuje tudi bogastvo živahnih, toplih barv, ki pripomorejo k lahkotnosti slikovne površine.
Simbolno zaznamovane, s figurativnostjo in dekorativnimi prvinami obogatene, barvite in nekoliko skrivnostne zgodbe ne morejo prikriti slikarjevih korenin.